Kolumna #1: Kamion na minuto in prava cena poceni majice.

Vsako minuto v zemljo ali dimnik zleti en kamion oblačil [1]. Medtem s palcem listamo po popustih, kot da ne gre za nas, ampak za nek drug planet z neskončnim poligonom deponij. In potem se tolažimo z etiketami “eco”, “green” in “reciklirano”, kot da bi dimnik prebarvali na zeleno in razglasili, da je sedaj zrak iz njega čist. Boleča resnica pa je, da manj kot 1 % materiala iz oblačil konča kot nova oblačila [2]. V EU na osebo vsako leto ustvarimo med 11 in 16 kg tekstilnih odpadkov in večina gre v mešane odpadke. Krožnost pa ostane kot ideja na papirju ali PowerPoint predstavitvi [3].

Moda ima zelo širok in visok dimnik: leta 2018 je tekstilna industrija spustila okoli 2,1 milijarde ton toplogrednih plinov – približno 4 % svetovnega seštevka. Okoli 70 % emisij nastane v zgodnjih proizvodnih fazah – pri izdelavi vlaken, tkanju in barvanju – še preden oblačilo pride v trgovino ali tvoje roke [4].

Kaj pa voda? Barvanje in obdelava tekstila prispevata približno 20 % industrijske odpadne vode [5]. To niso solze aktivistov, to so številke mednarodnih organizacij. Še en “detajl”: pri pranju sintetičnih oblačil (to so oblačila izdelana iz poliestra, akrila, najlona ...) odteče v naravo okoli 500.000 ton mikrovlaken letno; približno 35 % primarnih mikroplastik v oceanih prihaja iz tekstila [6]. Z vsako ‘feel-good’ športno majico si po maratonu v zaslužen golaž primešamo še malo mikroplastike.

Mit recikliranega poliestra je kot dieta s krofi: večina “recikliranega poliestra” v oblačilih ne nastane iz starih majic, temveč iz plastenk pijač. Leta 2022 je bilo ~99 % recikliranega poliestra narejenega iz PET plastenk – torej odvod iz drugega kroga, ne kroženje znotraj tekstila [7]. Medtem pa velja, da se manj kot 1 % blaga iz starih oblačil res reciklira nazaj v nova oblačila [2]. Tudi evropske smernice dajejo prednost rešitvam “vlakno-v-vlakno” – torej da iz starih oblačil nastanejo nova oblačila [8].

Evropska realnost? Leta 2022 je EU ustvarila približno 6,94 milijona ton tekstilnih odpadkov (okrog 16 kg na osebo), pri čemer 85 % gospodinjskega tekstila sploh ni bilo zbranega ločeno. To pomeni, da so bili odpadki med seboj pomešani, bili sežgani ali odloženi na deponiji (to je bolj fency izraz za "zakopani v zemljo") [9]. Toda na plakatih bo še vedno pisalo, da rabiš še eno majico majico, nove hlače in še dodaten pulover.

In potem je tu še hitrost. Hitrost kot poslovni model, ki potrebuje poceni material, poceni delo in poceni končne izdelke. Kupimo, oblečemo trikrat, odvržemo. Če je majica cenejša od kave v centru Ljubljane, nekdo drug plača razliko. Z osneževanjem vode, zraka, slabim plačilom delavcev in nenazadnje z našo prihodnostjo. Pri nas v Sloveniji se še vedno da sešiti kvalitetna oblačila iz naravnih materialov, ki ne puščajo mikroplastike. To ni nostalgija (no, za nekatere zagotovo je), ampak trezen poslovni model: manj oblačil, boljša izdelava in popravila namesto novih kosov.

Poanta? Počasna moda je nova hitrost. Kupi manj, boljše, popravljivo. Plačaj tudi za zgodbo za šivalnim strojem, ne samo za logotip. Kajti za vsak “kamion na minuto” obstaja nekje deponija ali sežigalnica, kjer se ta hitra moda zakoplje ali sežge.

Viri:

[1] UNEP — Environmental costs of fast fashion.
[2] Ellen MacArthur Foundation (2017) — A New Textiles Economy (Summary).
[3] EEA (2025) — Circularity of the EU textiles value chain in numbers.
[4] McKinsey & GFA (2020) — Fashion on Climate.
[5] UNEP (2018) — Cleaning couture: What’s your jeans?
[6] IUCN (2017) — Primary Microplastics in the Oceans.
[7] Textile Exchange (2023) — Materials Market Report.
[8] Interreg NWE / McKinsey & GFA (2022) — Scaling textile recycling in Europe.
[9] EEA (2025) — Circularity of the EU textiles value chain in numbers.
[10] CMA (UK, 2024) — ASOS, Boohoo, George at Asda — green claims.
[11] EEA (2023) — EU exports of used textiles.